Onkologija je veda o
novotvorbah- tumorjih. Tumor ali oteklina, je izraz, ki se v
medicini uporablja za opisovanje tvorb. Rak pa je bolezen, pri kateri
prihaja do nastanka novotvorb. Ločimo nenevarne - benigne tumorje in
nevarne oz. maligne tumorje.
Sam
nastanek tumorja povzročijo t.i. onkogeni- spremenjeni geni, ki imajo
sposobnost, da vplivajo na celice tako, da nastanejo tumorske celice, ki
izzovejo rast tumorja. Vzroki za nastanek onkogenov in tako tumorjev so
zelo različni, lahko so to virusi, paraziti, kemikalije, fizikalni
karcinogeni... So pa določene živali tudi genetsko bolj podvržene
določenim tipom tumorjev.
Pojavnost
tumorjev pri pseh in mačkah je podobna kot pri ljudeh, kar pomeni okoli
200-300 živali z rakom na 100000 živali. V okolju, kjer je pojavnost
tumorjev pri živalih zelo visoka, je lahko to znamenje nezdravega -
onesnaženega okolja, kot posledica pretirane uporabe insekticidov,
herbicidov... Na srečo so povzročitelji tumorjev pri malih živalih samo
podobni povzročiteljem onkoloških bolezni pri ljudeh in se ne prenašajo
na ljudi.
Rak oziroma tumor
lahko škoduje organizmu na dva različna načina. Prvi je neposredni
učinek, kot je infiltrativna rast, to je vraščanje v organe kar vodi v
izgubo normalne funkcije organa ali pa obstrukcije organov in
metastaziranje (razsejanje) po telesu. Drugi način pa je posredni, kjer
prihaja do škodljivih učinkov zaradi produkcije različnih snovi v
tumorjih, ki s svojim delovanjem škodujejo organizmu. Še en posredni
način delovanja tumorja pa je t.i. paraneoplastični sindrom, kar
razumemo kot spremembe v organizmu, ki se kažejo kot hudo hujšanje,
vročina, živčne motnje, kožne spremembe, slabokrvnost,
hiperkalcemija....
Principi
terapije živalskih pacientov s tumorji so malce drugačni, kot način
kako zdravijo ljudi. Človeka se poskuša vedno popolnoma ozdraviti, ne
glede na stranske učinke, pri malih živalih pa je vedno primarnega
pomena kakovost življenja živali med in po
terapiji, kajti nedopustno bi bilo s terapijo povzročati njihovo
trpljenje, saj tako
žival ne more razumeti, zakaj se slabo počuti po aplikaciji
kemoterapevtikov, kar pomeni tudi, da so koncentracije zdravil,
uporabljene za živali, precej manjše kot tiste za ljudi in na ta način
so veliko manjši tudi njihovi stranski učinki.
Pacient,
ki pride k nam s težavami- včasih so tumorji vidni, velikokrat pa našim
očem zakriti, je najprej klinično pregledan (to je osnovni pregled
življenjskih funkcij, bezgavk, sluznic). Če novotvorba na zunaj ni
vidna, obstaja pa sum, da jo pacient ima, se jo išče s pomočjo slikovnih
diagnostičnih aparatov (pri nas uporabljamo ultrazvok in rentgen).
Rentgen nam služi za celosten pregled organov pacienta in za natančne
slike kostni ali za iskanje metastaz. Ultrazvok pa uporabljamo za
natančne preglede posamičnih organov, tako v trebušni kot v prsni
votlini. Za popolnejšo sliko o dogajanjih v telesu, o morebitnih
prikritih bolezenskih stanjih, naredimo še krvne preiskave. Po
postavljenem sumu, je potrebno sum potrditi, kar naredimo z odvzemom
vzorca iz spremenjenega tkiva. Navadno uporabimo tankoigelno biopsijo, s
katero dobimo celični vzorec, za bolj natančno diagnozo in v primeru
dvomljivih rezultatov pa odvzamemo še histološki - tkivni vzorec. Na
podlagi mikroskopskih preiskav celičnega vzorca ugotovimo tip tumorja in
od tipa tumorja so odvisne naše terapevtske možnosti. Nato skupaj z
lastnikom pretehtamo možnosti terapije in skupaj izberemo najboljšo
možno rešitev.
Imamo 3
glavne načine terapije; to so kirurška terapija, kemoterapija in
obsevanje. Pri kirurški terapiji ločimo kurativno, kar pomeni, da z
odstranitvijo tumorja želimo doseči tudi ozdravljenje pacienta,
paliativno, s katero lajšamo simptome ter preventivno, npr. s kastracijo
oz. sterilizacijo preprečimo nastanek tumorja na testisih oz. jajčnikih
ali maternici. Kemoterapija se lahko uporablja sistemsko ali lokalno,
deli pa se na primarno (to pomeni, da se uporablja kot edina terapija),
dodatno (v kombinaciji z obsevanjem ali kirurško terapijo), lahko pa se
uporabi tudi za zmanjšanje tumorja, kar kasneje omogoči lažje kirurško
odstranjevanje novotvorbe. Tudi obsevanje se lahko uporablja kot primarna
terapija za tumorje občutljive na žarke ali kot dodatna terapija v
primerih, kjer kirurško nismo uspeli popolnoma ozdraviti pacienta.
Tretja možnost pa je obsevanje z namenom lajšanja bolečin.
Kljub
zelo slabem slovesu, ki ga imajo rakasta obolenja, pa je potrebno
povedati, da je rak še vedno najbolje ozdravljiva kronična bolezen.